Veščica: kraj z zanimivo zgodovino in odličnimi športniki

sreda, 28. April 2021

Veščica je manjši kraj v Mestni občini Murska Sobota s 405 prebivalci (2020), ki se imenujejo Veščičarji, pridevnik pa je veščički.

Začenjamo s predstavitvami krajev Mestne občine Murska Sobota. Želimo, da spoznate zanimivosti domačih krajev, mimo katerih hodimo ali se vozimo vsak dan, a jih morda sploh ne poznamo.

Kraj, ki leži na nadmorski višini 193 metrov in v obsegu meri 3,03 km2, ima zanimivo versko zgodovino, nekoč so v njej delovali številni obrtniki, krajani pa so bili odlični športniki.

 

Poimenovanje po »veščini« ali »vesi«

Veščica se prvič omenja leta 1365 kot Kyusuezciche in Nogwezciche, pozneje kot Wezchycha in Weznycze, urbar iz leta 1628 omenja ime Veschicza ter pozneje s sorodnimi izpeljankami. Današnje ime Veščica po Francu Kuzmiču izvira iz leta 1921. Ime naj bi izviralo iz besede »veščina«, ker je bilo nekoč v vasi veliko močvirnih predelov. Po drugi, bolj verjetni razlagi je povezano z besedo »ves« oziroma »vesnica«, torej vas.

 

Nekoč del Občine Kupšinci

Po podatkih iz leta 1771 je bilo takrat v vasi petnajst hiš s 125 prebivalci. Na prehodu v 20. stoletje se je veliko krajanov izseljevalo, zlasti v Ameriko, v času gospodarske krize pa so odhajali na sezonska dela, predvsem v Nemčijo in Francijo. Prva svetovna vojna je v vasi terjala eno žrtev, Karel Flisar je padel leta 1917. V drugi svetovni vojni so padli trije krajani: Dezider Banfi, Štefan Smodiš in Geza Dani. Ob popisu leta 1961 je bilo v Veščici 64 hiš (307 prebivalcev) in 71 gospodinjstev, ob naslednjih popisih pa je število naraščalo. Po uredbi o združitvi manjših občin v večje (1933) je bila Veščica skupaj s sosednjimi vasmi Borejci, Černelavci, Rankovci in Vanča vas priključena Občini Kupšinci. Danes je samostojna krajevna skupnost v Mestni občini Murska Sobota.

 

Zanimiva zgodba o kapeli, ki je danes več ni

Južno od vasi je nekoč stala katoliška kapela, posvečena sv. Gertrudi. Zgodba pravi, da so se v času kuge domačini zaobljubili, da postavijo kapelo, če se ta preneha. Obljubo so izpolnili in jo zgradili iz lesa. Po drugi zgodbi jo je dala postaviti soboška grofica Gertruda, nekdaj Szecsy. V zgodovinskih virih je omenjena obnova kapele leta 1694. Soboški župniki so bogoslužje opravljali na tretji velikonočni dan (»vüzemski torek«), ki je takrat bil še praznik. Obdajalo jo je pokopališče. Grof Peter Szápáry je zapovedal ob kapelici postaviti puščavniško kočo za prvega puščavnika brata Feliksa Pergerja, ki pa so ga vaščani iz neznanega vzroka napadli. Kapela je večkrat pogorela, zato jo je grof Szápáry dal znova pozidati in ob njej postaviti puščavniško kočo. Porušili so jo okrog leta 1828. Veščica je bila v preteklosti po večini protestantska. Verniki so sprva vsaj dvakrat letno k bogoslužju hodili na Madžarsko, in sicer ob veliki noči in dnevu zahvale (po žetvi). Pot je v eno smer trajala teden dni. Sredi vasi danes stoji zvonik iz leta 1898, ki so ga pozneje večkrat obnovili.

 

Sedež binkoštne cerkve v Jugoslaviji

V Veščico sta leta 1933 leta prišla misijonarja, zakonca Mihok. Marija Mihok je bila rojena v družini Banfi v Veščici. Banfijeve sestre so se v Ameriki, kjer so živele, spoznale z binkoštno vero. Po povratku v Veščico sta v kuhinji družine Novak, kjer sta sprva bivala, začela večerna bogoslužna srečanja, ki pomenijo začetek binkoštnega občestva in binkoštne cerkve v Sloveniji. Leta 1935 so se verniki odločili za nove cerkvene prostore. Z veroukom otrok so začeli leta 1937, leta 1935 je že deloval tamburaški orkester, leta 1938 je cerkev po zapisih Kuzmiča štela že 96 članov. Izdali so precej literature. Več let (1946–1961) je bil v Veščici sedež za celotno binkoštno cerkev v Jugoslaviji. Leta 1958 so bili pobudniki in prvi gostitelji tradicionalnih prvomajskih srečanj mladih iz takratne Jugoslavije.

 

Dejavni in družabni krajani

Leta 1931 je bilo v vasi ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo, prvi načelnik je bil Aleksander Perkič. Znano in dejavno je bilo tudi Društvo kmečkih fantov in deklet Černelavci-Veščica, ki je nastalo leta 1937 in istega leta gostilo tekmovanje koscev in žanjic, ki je po Kuzmiču prvo tekmovanje v Prekmurju nasploh. Pripravili so tudi svečano povorko, ki naj bi krenila od soboškega kolodvora do Černelavcev, a je zaradi »višjih razlogov« odpadla. Kljub temu se je dogodka udeležilo okrog tri tisoč ljudi.

 

Nekoč številni obrtniki

Kuzmič je v knjigi »Veščica, podoba vasi skozi stoletja« zbral tudi obrtnike, ki so nekoč delovali v vasi. Leta 1910 so bili zabeleženi štirje čevljarji (Janos Berke, Istvan Franko, Vince Györfi, Ivan Rajnar) ter po en kovač (Matyas Rajnar) in zidar (Jakab Zwer), sedemnajst let pozneje pa so še podkovač (Matija Rajnar), mesar (Ivan Benko), sodar (Janez Vratarič), trije parni strojarji (vdova Ignaca Žemliča, Ivan Benko in Janez Katančič), mizar (Janez Mencigar), glasbenik (Koloman Sočič) in tri šivilje (Terezija Antalič, Marija Balaško in Marija Sočič). Med gostilničarji je treba omeniti Danijeve (sprva Žibrikova gostilna) ter Mencigarja, Domijana in Kumina. Po drugi svetovni vojni je bilo manj obrtnikov, največ je bilo čevljarjev, potem pa še kovač, sedlar, mizar, pleskar in sobopleskar, betoner in mehaniki. Danes je v vasi več manjših podjetij, večinoma samostojnih podjetnikov.

 

Odlični športniki

V vasi so nekoč gojili nogomet, atletiko, judo in mali nogomet. Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljeno Telovadno društvo Černelavci, ki je v Černelavcih kot krajevnem središču imelo sedež, a se je, tako piše Kuzmič, dejansko vse dogajalo v Veščici. Duša društva je bil Rudi Perkič. Nogometaši so leta 1949 postali absolutni prvaki severovzhodne Slovenije. Uspešen je bil tudi šahovski klub, ki je deloval v letih 1952–1960 in slovel po »brzoturnirjih«. Dobri so bili tudi judoisti. Oskar Šooš, Evgen Smodiš, Geza Krančič in Daniel Kisilak so bili republiški in državni prvaki v judu ter nastopali celo na mednarodnih olimpijadah. V cestnohitrostnih motornih dirkah je v obdobju 1968–1977 zaslovel Karlo Šoš, ki je tekmoval s 50-, 125- in 250-kubičnimi motorji ter bil državni prvak Jugoslavije.

Danes imajo v vasi sedež boksarski in gorskokolesarski klub ter zelo uspešen plesni klub.

 

V Veščici so se rodili ali tu živeli in ustvarjali:

  • slikar Ludvik Šooš (1914–1998), ki je risal krajinske motive, tihožitja in opravila, dejaven pa je bil tudi na literarnem področju;
  • slikar Karel Kosednar (1960);
  • z risanjem se je kot samouk ukvarjal tudi Viktor Benčec (1907–1967);
  • pesnik Jožef Novak (1896–1972), ki se je poklicno ukvarjal z mizarstvom in gradbeništvom, vmes odšel v Avstrijo in Ameriko, po vrnitvi pa se je posvetil kmetijstvu in verski dejavnosti. Objavil je 33 pesmi, več zgodb in nekaj humorističnih prispevkov;
  • pesnik Oto Küzmič (1956), ki je leta 1982 v samozaložbi izdal pesniško zbirko »Iz domačega izvira«;
  • Franc Banfi (1911–1942), ki je pisal recitacije za potrebe bogoslužja;
  • Zoltan Banfi (1923–1998), ki je pisal, prevajal in prirejal dialoge in besedila za pesmi ter tudi komponiral;
  • Oto Norčič (1935–2002), profesor ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in avtor več knjig s področja ekonomije;
  • Mihael Kuzmič (1942–2005), več kot tri desetletja pastor binkoštne cerkve v Ljubljani ter akademski dekan in profesor za zgodovino cerkve na Teološki fakulteti v Osijeku; raziskoval je slovenski protestantizem in izseljeništvo;
  • Franc Kuzmič (1952–2018), ki je služboval na srednjih šolah v Murski Soboti, v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota (hungarist, domoznanstvo) ter v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota kot kustos pedagog; uredil je več knjig, napisal veliko razprav in člankov ter ocen s področja domoznanstva in cerkvene zgodovine.

 

 

Moja mala ves, da si daleč ...

Moja mala ves, zovi me li nazaj,
znam, ka sam trno daleč od tébe zdaj.
Tople skuzé mi tečéjo z žalostni ôči,
nevem, či mo nazaj pridti več mogoči.
Samo Bog zna, kak dugo pot mi on dá,
či mi vu mojo málo ves nazaj pridti dá.
Moja mala ves, da si preveč tiha,
na oknaj z muškatli korinami opletena.
Ešče vu noči se mi senja od tébe,
da si daleč vkraj od méne.
Lehko mo mogoči ešče ednok nazaj pridti
i svojo malo hižico ešče ednok viditi.
Moja mala ves, zovi me li nazaj,
nevem, či gda pridti morem vu naš kraj.
Či ne pridem več nazaj nigdar,
ti mali zvonček zvoni nemilo vsigdar.
I muškatlini, pa vse drüge rožice,
nagnite se doli i žalüjte me naveke ...
(Jožef Novak, 1929)

 

Ksenija Glažar, Soboške novine, april 2021