Francu Kuzmiču posmrtno naziv častni občan Mestne občine Murska Sobota

Franc Kuzmič, ki nas je letos za vedno zapustil, je zapustil bogato intelektualno in kulturno dediščino, zato mu je Mestna občina Murska Sobota ob občinskem prazniku posthumno podelila naziv častni občan. Raziskoval je različne teme iz prekmurske zgodovine. Veliko raziskovalnega dela je posvetil prav Murski Soboti, društvom, ki tukaj delujejo, in osebam, ki so bile tukaj rojene ali so tukaj delovale.

Še zlasti ga je zanimala cerkvena zgodovina

Franc Kuzmič, rojen leta 1952 v Murski Soboti, je po končani srednji ekonomski šoli v Murski Soboti leta 1974 diplomiral iz administracije in slovenskega jezika za srednje strokovne šole na pedagoški akademiji v Ljubljani. Pozneje je na isti fakulteti študiral še slovenski jezik in knjižničarstvo ter pedagogiko s psihologijo na Filozofski fakulteti in nato še humanistično teologijo (smer cerkvena zgodovina) v Zagrebu in na Evangelijski teološki fakulteti v Osijeku, kjer je diplomiral leta 1991. Na tej je leta 2001 magistriral iz cerkvene zgodovine.

Od profesorja do muzejskega svetovalca

Med letoma 1975 in 1980 je, kot piše v obrazložitvi oziroma sklepu o podelitvi priznanj Mestne občine Murska Sobota, opravljal poklic profesorja na srednji šoli. Tudi pozneje je delo z učenci, dijaki in študenti ostalo stalnica njegove poklicne kariere. Zatem je bil v murskosoboški pokrajinski in študijski knjižnici zaposlen kot hungarist. Takrat se je začelo njegovo vsestransko sodelovanje s pripadniki madžarske narodne skupnosti v Prekmurju in slovenske v Porabju. Nato je sodeloval še v projektih slovenske Pavlove hiše v avstrijski Potrni (Laafeld) in z romskimi skupnostmi v Sloveniji.

Do leta 1992 je v knjižnici skrbel za domoznansko zbirko, ki je bila v veliki meri oblikovana ravno v času njegovega dela, in za matično službo.

Od leta 1991, ko je postal raziskovalec, se je že v knjižnici, nato v muzeju in tudi po tem, ko se je že upokojil, ukvarjal z znanstveno-raziskovalnim delom.

Že v 80. letih je pomagal pri urejanju specialne strokovne knjižnice muzeja, kjer se je, kot še piše v obrazložitvi, seznanil z muzejskim delom in strokovno ekipo kustosov. Leta 1992 se je zaposlil v pokrajinskem muzeju v Murski Soboti kot kustos pedagog, pozneje je pridobil naziva višjega kustosa in muzejskega svetovalca.

Bil je kustos pedagog, knjižničar in raziskovalec na mnogih zgodovinskih področjih. Kot pedagog je v muzeju vzpostavil organizirano pedagoško delo s tematskimi vodenji po razstavi, učnimi urami, vodenimi ekskurzijami, delovnimi listi, ki spremljajo razstave, ter z delavnicami za otroke in mladino. S tem je pomembno vplival na uveljavljanje izobraževalne vloge muzeja. Uvedel je tudi posebno obliko obiskovanja šol s kovčkom muzejskih zanimivosti.

Zaslužen je bil za širitev muzejske strokovne knjižnice, ki se je iz majhne knjižnice z dva tisoč enotami v dvajsetih letih razvila v največjo specialno knjižnico v regiji s skoraj dvajset tisoč enotami.

Kuzmič je bil v muzeju tudi eden od soavtorjev stalne muzejske razstave, ki je bila nagrajena s posebnim priznanjem Evropskega muzejskega foruma in občinskim priznanjem Mestne občine Murska Sobota. Zanjo je prejel tudi najvišje muzejsko državno priznanje – Valvazorjevo priznanje. Obenem je bil avtor ali soavtor številnih manjših razstav.

Med letoma 2007 in 2015 je bil urednik »Zbornika soboškega muzeja«. Njegove biografije, objavil je okrog štirideset osebnih in dvajset tematskih biografij, so pomemben dokument za raziskovanje pomurske zgodovine. Med drugimi je še posebej zanimiva samostojna »Biografija prekmurskih tiskov 1920–1998«.

Ob raziskovanju lokalne zgodovine smo vsi vedno najprej pomislili nanj

Rad in veliko je svetoval in pomagal številnim avtorjem raziskovalnih nalog: vse od seminarskih nalog do doktorskih disertacij. V Pomurju skorajda ni človeka, ki se pri svojem delu na področju družboslovnih ved ne bi kdaj obrnil nanj. Z vsestransko prisotnostjo je bil prvi, na katerega so se obračali predstavniki lokalnih skupnosti, društev in drugih organizacij pri zbiranju podatkov za lokalno zgodovino ali zgodovino posameznih organizacij.

Desetletja je bil član regionalne in državne komisije za ocene raziskovalnih nalog s področja zgodovine, ki jih organizira ZOTKS.

Kot še piše v obrazložitvi, je sodeloval pri številnih projektih: pri nacionalnih v okviru Ciljnih raziskovalnih programov, med katerimi je bil nosilec projekta Nacionalne identitete v oblikovanju skupnega kulturnega prostora v muzeju in pri mednarodnih ali čezmejnih projektih. Zadnji, v katerega je bil vključen v muzeju, je bil projekt PhisCulture v programu Interreg Slovenija – Hrvaška. Vsebina je bila zgodovina Murske Sobote od leta 1850 do leta 1920. V programu Interreg Slovenija – Avstrija je sodeloval v projektu čezmejnih evangeličanskih cerkva in Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar Povežimo nekoč skupni cerkveni prostor.

Aktivno sodeloval v različnih stanovskih organizacijah

V obrazložitvi še piše, da je bil član različnih stanovskih organizacij, komisij in organov upravljanja: mednarodnega muzejskega sveta ICOM – slovenskega odbora, v katerem je bil dva mandata tudi član izvršnega odbora, Slovenskega muzejskega društva, Zveze slovenskih zgodovinskih društev, od leta 1981 član Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, kjer je bil en mandat član predsedstva, Društva bibliotekarjev Pomurja, v katerem je bil tajnik in tudi predsednik, izvršenega odbora Specialnih knjižnic Slovenije, sekcije muzejskih knjižnic pri Skupnosti muzejev Slovenije in pedagoške sekcije, član in predsednik komisije za kulturo pri županu Mestne občine Murska Sobota, Ustanove Fundacija Benko in do leta 2007 član upravnega odbora, Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, kjer je bil član programskega sveta in tudi njegov predsednik, upravnega odbora Pomurskega društva general Maister ter Iniciativnega odbora za pripravo aktivnosti ob 100. obletnici priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, kjer je pripravil dobršen del programa, ki je bil nedavno tudi sprejet, in še kje.

Ksenija Glažar, Soboške novine, julij 2018