»Vedno so me zanimale mejne stvari«

četrtek, 11. Februar 2021

Sandi Červek spada med glavne predstavnike močne generacije prekmurskih likovnih ustvarjalcev, ki so za svoje umetniško ustvarjanje prejeli številne nagrade in mnoga priznanja.

Lani ste na dan Prešernovega rojstnega dne prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2021, in sicer za razstavo s pomenljivim naslovom »1 + 1 = 11«. Kako gledate na to najvišjo državno nagrado za umetniške dosežke?

Vsaka nagrada ustvarjalcu pomeni veliko. V ozadju moje stoji zanimiva zgodba. Dela te razstave bi namreč sprva razstavil skupaj z mlajšo hčerko Živo, ki je študirala modno oblikovanje. Tega sodelovanja sem se zelo veselil, saj je imela nekaj zelo dobrih zadev, zanimivo inštalacijo itd. Ob začetku pandemije je bila ravno v ameriškem Portlandu in se ni mogla vrniti domov. Takrat nam ni preostalo nič drugega, kot da z Irmo (op. p. kuratorka razstave Irma Brodnjak Firbas) pripraviva samostojno razstavo. Slik sem imel dovolj, sem pa občutil grenak priokus, saj sem si želel, da bi vsaj enkrat razstavljala skupaj s hčerjo. Razstavo sem v galeriji postavil v petih prostorih, v vsakem opus zadnjih treh let. Tako ta razstava ni pregledna razstava, kot vsi mislijo, ampak razstava zadnjih treh let. Na koncu lahko rečem, da je glavni krivec za vse to covid.

Slike so nastajale v vašem ateljeju?

Tako je. To je zelo pomembno, saj sem dve, tri leta nazaj odšel k županu dr. Aleksandru Jevšku in ga prosil za primeren prostor, saj ga doma nisem imel. Župan mi je prišel naproti in mi ponudil prostor nasproti občine, v stari trgovski šoli, kjer sem lahko nemoteno delal in v teh treh letih ogromno naredil, saj nisem imel več težav s prostorom. Za to sem mu zelo hvaležen. Vse to so deležniki, ki so k tej nagradi pripomogli. Stvari se morajo zložiti tako ali drugače. Pravzaprav je do tega prišlo, ker s hčerjo nisva mogla razstavljati skupaj. Rezultat tega je, da sem dobil nagrado Prešernovega sklada, Živa pa je dobila študentsko fakultetno Prešernovo nagrado za svoje magistrsko delo.

Torej sta oba hkrati dobila nagrado?

Res je, v skoraj dveh tednih. Mogoče bova čez dve leti poskusila skupaj razstaviti te stvari, ki jih zdaj nisva mogla. Na koncu se je za oba izšlo bolje, kot če bi razstavljala skupaj (smeh).

Kot kaže, je umetniška nadarjenost v družini.

Seveda. V naši družini je vse povezano z umetnostjo. Imam dve hčeri, starejša Katjuša je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in je industrijska oblikovalka, mlajša je modna oblikovalka.

Naslov razstave spominja na matematično formulo ali račun. Kje lahko najdemo logiko dialogov – ali je 1 + 1 = 11 ali sta to dve enki?

Na to vprašanje zelo rad odgovorim. Veliko sem eksperimentiral, približno tri leta nazaj sem prebolel težjo bolezen in potem se je v meni nekaj premaknilo in sem si rekel, zakaj ne bi malo eksperimentiral. Skušal sem dognati, koliko stvari lahko še potegnem iz sebe pri teh letih. Vedno so me zanimale mejne stvari, recimo pri šahu, ki je zanimiva igra, najbolj pa takrat, ko si potisnjen v kot. Koliko torej še lahko iztisneš iz sebe? Potem sem imel diskurze, začel sem eksperimentirati z barvami, začel sem z enim konceptualnim opusom, potem sem iz črnine prišel v modrino. V bistvu sem se šel nekakšno igro, iskal sem logiko v nelogiki in nelogiko v logiki. Veliko sem premišljeval in na Ptuju v vsaki sobi predstavil po en opus. Gledal sem, kakšen naslov bi temu sploh lahko dal. Kuratorka Irma je svojemu tekstu dala naslov »Dialogi«. Jaz sem pa izbral enačbo »1 + 1 = 11«. Lahko gledamo z matematičnega stališča, če iščemo logiko; je ni, ali pa tudi je. Če pa gledamo znak kot znak 1, sta lahko tudi dve enki. Igra v tej enačbi se mi je kot naslov zdela najbolj primerna. Zelo rad gledam znanega umetnika Gerharda Richterja, ki je vse svoje življenje iz realizma sočasno prehajal v abstrakcijo, v geometrijsko abstrakcijo, v gestualno abstrakcijo in nato nazaj v figuraliko, v hiperrealizem. Ves čas sem se čudil temu oziroma sem ga zelo cenil ravno zaradi teh miselnih preskokov, deportacij iz enega prostora v drug miselni prostor ali vzorec. Nato sem se želel preizkusiti, ali lahko naredim kaj takega. Ugotovil sem, da dejansko lahko, samo upati si moraš. Vse življenje moraš poslušati samega sebe in delati to, kar te veseli.

Na razstavi kot protiutež vaši znameniti črnini najdemo barve in tudi nekaj igrivih, sproščenih ciklov. Kako ste prišli do barv?

Pri tej razstavi sem, kot sem že povedal, v nekaj sobah lahko razstavil ta opus. V prvi sobi so zajeta oziroma predstavljena vsa dela iz določenega obdobja. Kjer je naslov »Dialogi«, je črna slika, modra slika, naslov »Inštalacija«, črni kvadrat, so tri barvne slike, tu je v grobem predstavljeno, kar bo videti v prihodnjih sobah. V eni sobi je predstavljena serija novih slik, v naslednji je predstavljena serija »Kar to ni, to je«, v naslednji fazi so temno modre slike, v eni sobi pa je predstavljen opus »Onkraj spomina«. Zaradi tega mogoče mnogi mislijo, da je ta razstava moja retrospektiva. Ta opus ni zaključen in nikoli ne bo, spremlja me že od nekdaj, tukaj so moja dela, ki so starejša, vendar opus še traja.

Že prej ste povedali, da vas zanimajo mejne stvari.

Zdaj, ko sem starejši, lahko povem, da sem pravzaprav vse življenje hodil po robu, a ne zato, ker bi rad hodil po robu, ampak me je to enostavno vleklo. Ko hodiš po robu, čutiš adrenalin, strah, a čutiš tudi zadovoljstvo. V življenju sem vedno hodil po robu, posledice tega so bili tudi padci, po katerih se moraš znova pobrati. Tukaj ni prave gotovosti. Nekateri padci so bili grdi, vendar se tudi takrat moraš dvigniti. Hoja po robu je pravzaprav način življenja – ali hodiš ali ne hodiš.

Imate morda vzornika, ki vas navdihuje pri ustvarjanju? Kaj je vaše gonilo ustvarjalne moči?

Že od malih nog rad rišem – to lahko vzamemo kot prekletstvo ali pa kot danost. Ampak pustimo zdaj slabe strani. Če bi imel novo priložnost, svojega življenja ne bi več ponovil, a sem kar zadovoljen, saj spreminjal ne bi nič. Najbolj enostavno lahko gonilo razložim s tem, da povem, da bi znorel, če ne bi delal. Moraš delati, drugače se ti skisajo možgani. Od mladih let so mi ostali določeni avtorji. Ko sem začel, so bili to Picasso, Morandi, sodobni avtorji, npr. Kapor, James Turrell. Ogromno je avtorjev, ki jih rad gledam, od gotike naprej. Zelo rad obiskujem muzeje in si ogledujem dobre stvari, ampak stalno moraš gledati boljše stvari. Na srečo imamo Dunaj dovolj blizu in tam imamo Muzej modernih umetnosti, dunajski muzej umetnostne zgodovine, ogromno stvari je na ogled. Ko vidiš dobre stvari, dobiš blazen zagon za delo. Največji motiv so mi kakovostna dela na Dunaju.

Ko ustvarjate, imate radi dvom o sebi. Ali se ob ustvarjanju sprašujete o smiselnosti nastajajočih umetnin oziroma mogoče o njihovem učinkovanju na publiko?

Seveda, saj se ob vsem, kar delam, sprašujem o smislu početja. V prvem planu moram biti zadovoljen s slikami. A jaz imam še dodatne težave, ko je slika končana. Najti moram namreč pravi prostor, jih tam dobro osvetliti in jim vdihniti življenje. Če ni prave svetlobe, jih ni, saj so to pravzaprav ambientalne slike. Potem še sam dvomim o tem, kar delam. Moj dober kolega umetnosti zgodovinar Janez Balažic je povedal, da je dvom kot absolutno gibalo ustvarjalca, in s tem se popolnoma strinjam. Mora imeti zdravo mero samozavesti in dvoma, torej gre vedno za dvoboj med tema skrajnostnima. Poleg tega je tukaj še trema, ki jo imam še vedno pri vsaki razstavi, in to ni enostavno. Trema je vedno prisotna in vedno bo.

Nekje ste izjavili, da umetnikova dela nikoli niso za širšo publiko. Za koga so dela Sandija Červeka?

Že na začetku, ko sem začel s črnimi slikami, je bilo hecno. Če ne bi par kritikov bilo na moji strani, bi me zlomili. 29 let sem imel, ko sem naredil prvo črno sliko, in reakcije so bile burne. Najbolj burne so bile pri kolegih slikarjih, nekateri so me zasmehovali, kaj šele občinstvo. Moji začetki sploh niso bili enostavni, kot mogoče nekateri mislijo, saj sem imel ogromno nasprotnikov. Vprašanje je, kaj bi se z mano zgodilo brez teh nekaj kritikov, ki so stali za mano in me bodrili. Sicer sem dokaj trmast človek in me težko kaj zlahka vrže s tira, ampak moram pa povedati, da me je takrat to zelo bolelo. Zato pravim, da moramo biti trmasti in vztrajati ne glede na to, kaj si nekdo misli. Na začetku ob mojih slikah publika seveda niti ni vedela, kaj si naj misli. Dejansko slikarji slikamo zase, nato pa za tisti najožji krog, v katerega verjamemo, oziroma za tiste, ki verjamejo v nas. Seveda si vsak slikar strašno želi odziva teh ljudi. Najlepše je seveda, če nekdo kupi sliko.

Zadnja tri desetletja ustvarjanja so zaznamovale t. i. črne slike, ki so bile zelo dobro sprejete. Črnina tukaj ni le črnina, ampak lahko služi tudi kot meditacija oziroma meditativna vrata, kot je izjavil dr. Robert Inhof. Kaj črnina pomeni vam?

Nastajanje slike je zelo zahteven, zelo počasen postopek. Pri teh slikah je zelo pomemben načrt. Skice so najbolj ustvarjalen del procesa pri nastajanju slike. Ob skicah se pomudim zelo dolgo časa. Gre za igro šaha, geometrije, koordinatnega sistema, napenjanja krivulj. Ta del je najbolj ustvarjalen. Kar sledi, oziroma proces slikanja, je mogoče za nekoga zelo suhoparno, meni pa nudi veliko več. Ko delam, moram biti zelo zbran in vleči potezo za potezo, po več ur, več dni, in to me seveda potegne v meditativne sfere. Zapadeš v stanje zamaknjenosti in mentalno me odnese v čisto druge sfere, to je ta »fina«, lepa meditacija, zakaj sploh toliko let vztrajam pri tem.

Mnogi ne vedo, da ste vzporedno ob črnih slikah ustvarjali tudi majhna dela na papirju, narejena v tehniki oljnega pastela na papirju. Ali še zmeraj nastajajo?

To je ciklus »Onkraj spomina«, o katerem sva se prej pogovarjala. Ta opus bo verjetno ves čas nastajal, saj se ob tem ustvarjanju tudi malo sprostim. Ko dodobra zagrizem v stvar, pa vidim, da tudi to ni samo sproščanje. Pri teh delih je najbolj zanimivo, da delam tako dolgo, dokler se naslov sam ne izriše.

Kakšna je prihodnost slikarstva?

Ob vsej digitalizaciji bo slikarstvo še vedno obstalo. Pri slikarjih vse od začetka renesanse in do začetka dvajsetega stoletja vidimo, da se slikarstvo dobro prilagaja času, ne vem sicer, če je to pravi izraz, a še vedno je sveže, aktualno. Fotografija je recimo samo še pripomogla k slikarstvu. Na vse nove medije je treba gledati v smislu spodbude. V življenju sem delal milijon stari, predaval sem na fakulteti, zdaj učim na srednji oblikovni šoli, pri študentih in dijakih sem videl, kako radi delajo ročno. Veseli me, da tudi mladina zelo rada riše. Jaz jih poskušam naučiti osnovnega razmišljanja, kako priti do ideje, do katere ni mogoče priti po računalniški poti, ampak z risanjem, saj takrat razmišljaš in ideje ti pridejo naproti. Seveda to idejo potem na računalniku dodelaš, obdelaš. Sploh v sodobnem dizajnu. Brez računalnika je namreč ni. A do ideje lahko prideš samo s svinčnikom in barvicami. Računalnik nudi potem druge možnosti obdelave.

Pedagoški del ima prav tako pomembno mesto v vašem življenju. Kdaj ste začeli poučevati?

S pedagoškim delom sem začel dokaj pozno, leta 2005 sem naredil docenturo na likovni akademiji v Ljubljani in dobil priznanje likovnih del na Univerzi v Ljubljani, leta 2010 je prišlo povabilo z mariborske pedagoške fakultete, kjer sem se habilitiral za docenta. Ker sem bil navajen samotarskega dela, mi je bilo najprej grozno stopiti pred študente. Sedem let sem poučeval na fakulteti, nato še v srednji šoli, ki je bila skoraj istočasno ustanovljena, potem sem pa videl, kako je ta poklic lep, videl sem, da sem tudi tega sposoben. Zdaj poučujem samo v Murski Soboti (op. p. Srednja poklicna in tehniška šola, oblikovalstvo), od lani več nisem na fakulteti, saj je delo bilo malo prenaporno. Slikarstvo je moja prva skrb, moram pa povedati, da zelo rad učim, na šoli smo zelo dober tim in kolektiv.

Verjetno med dijaki prepoznate talente.

Da, to je zelo lepo opazovati. Ko vidiš dijake in dijakinje z dobrimi idejami in dobrimi izdelki, je to odlično. V vsakem letniku je nekaj izjemnih.

Ste kot profesor strogi?

Eh, kje pa. Če si prestrog, ubijaš kreativnost, zato dijakom marsikaj dovolim. Učim jih osnov oblikovanja in pri tem si predstavljam, kaj rabim jaz. Dajem jim možnosti, da se najprej pogovorimo, da se sprostijo, nato začnejo ustvarjati. S strogostjo bi jim vcepil le strah, ki pa je največji sovražnik kreativnosti. Če je prisoten strah, ni ustvarjalnosti. Moji dijaki morajo brez strahu priti do kreativnega razmišljanja.

V Murski Soboti imamo kar nekaj sodobnih skulptur, ki vendarle nakazujejo, da se mesto razvija tudi z in ob umetnosti. Katera mestna skulptura vam je najbolj pri srcu?

To je težko vprašanje. Sobota je v zadnjih letih dobila veliko skulptur. Dober je koncept aleje, ki se je vzpostavil na Ulici Štefana Kovača s spomenikom ob stoti obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini. Lepo je, da smo dobili dela Bratuše in Begića, imamo tudi dobre skulpture še od prej v krožišču, od Rajnarja in Medena. Zdaj bi že skoraj lahko rekli, da je Sobota mesto skulptur. Je pa zanimivo to, da je bila Sobota vedno mesto slikarjev.

Kaj pravite na umeščenost skulptur v prostor?

Vsekakor se bolj nagibam k temu, da so skulpture umeščene v domiseln prostor. V Sloveniji je sicer zelo priljubljeno mesto krožišče. Ne želim, da bi me narobe razumeli, da skulpture ne sodijo v krožišče, ampak menim, da imamo več drugih, boljših mest, kjer bi bolj prišle do izraza. Nazadnje smo dobili Miklavževo skulpturo, ki je dobra skulptura in figuralika. Vidim, da pred katoliško cerkvijo nastaja nov trg, in zdi se mi, da bi ta kip bil fenomenalen pred cerkvijo. S tem bi dobili nov trg pred cerkvijo, kjer bi se lahko sprehajalci ustavili in si ogledali kip. Škoda je, da do teh skulptur ne moremo priti. Enako dobra je Rajnarjeva skulptura v krožišču pri BTC-ju, ampak ne moreš priti do nje, lahko samo krožiš in jo opazuješ iz avta. Veliko lepše bi bilo, če bi lahko vsakdo stopil do skulpture, kajti ne nazadnje se je skulptur zelo lepo dotikati. Sem mišljenja, da se vsake stvari moraš dotakniti, če se le lahko, če je to mogoče. Jaz se teh stvari zelo rad dotikam, vedno, ko grem mimo teh naših kipov, se jih dotaknem. To je fiasko teh postavljenih skulptur v krožišču, kot ga vidim jaz.

Letos ste praznovali tudi okroglo obletnico in v letu, ko ste praznovali šestdeseti rojstni dan, dobili posebno darilo. Kaj si boste zaželeli za leto 2021?

To leto je bilo res zanimivo, ta moja šestdeseta obletnica je bila malo drugačna. Kaj si želim? (se zamisli) Hčeri se osamosvajata, želim si, da si ustvarita dom. Zase si po preboleli bolezni želim le zdravja.

Boste morda tudi proslavila s Prešernovim nagrajencem Ferijem Lainščkom?

Ferijevo delo zelo cenim, odličen je, nagrada je gotovo šla v prave roke. Ko vse to mine, bova gotovo proslavila (smeh).

 

Aleksandra Grah, Soboške novine, januar 2021