»V tem poslu štejejo le originali, kopije so brez vrednosti«

sreda, 10. Februar 2021

Feri Lainšček, prejemnik Prešernove nagrade v letu 2021 za življenjsko delo, je veliki literat, ki že več kot štirideset let s številnimi izjemnimi deli polni in bogati kulturni prostor.

Njegov zadnji, trideseti roman »Kurji pastir«, v katerem se je z metodo aktivne imaginacije vrnil v zgodnje otroštvo, kjer odstira dolgo potlačene spomine, je gotovo »knjiga, kakršno pisatelj piše le enkrat v življenju«.

V letošnjem letu vam je bila muza ljubezenske poezije Erato, ki ima kip na Trgu kulture v Murski Soboti, še posebej naklonjena. Prejeli ste Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Kako gledate na ta izjemen dosežek?

Nagrade sem se zelo razveselil in jo sprejemam s spoštovanjem. Namenjena je mojim delom, od katerih so mnoga preživela svoj čas, nekatera pa bodo verjetno tudi mene. Na popolnoma intimni ravni jo doživljam kot priznanje vsemu tistemu, čemur sem se nekoč predal z dušo in telesom ter sem dopustil, da je postalo moj način življenja. Verjamem, da sem že v letih, ko me tako priznanje ne more uspavati ali kako drugače vplivati na moj odnos do sveta. Po drugi strani seveda upam, da sem vendarle še dovolj mlad in je pred mano še čas ustvarjalnega nemira. Življenje z umetnostjo imam namreč neskončno rad. Marsikaj me zanima in mnogim rečem se posvečam, a najbolje se še zmeraj počutim, ko nastaja nekaj novega.

V letu 2020 je izšel tudi vaš trideseti roman »Kurji pastir«, v katerem se vračate v zgodnje otroštvo, v čas, ko ste dobili, kot ste povedali, nekakšna nevidna očala, ki nas spremljajo na poti. Zakaj ste se odločili vrniti ravno zdaj?

Mnogi smo prepričani, da že v zgodnjem otroštvu dobimo tista nevidna očala, ki nam potem vse življenje barvajo pogled na svet. Od teh očal je recimo odvisno, ali bomo ob kozarcu, ki je do polovice napolnjen, rekli, da je pol poln ali pol prazen. In še veliko je kajpada tistega, kar nam na tak način zaznamuje življenje, zato nas verjetno začne prej ali slej zanimati, zakaj so ta naša očala ravno taka, kot so. Vsaj pri meni je bilo od nekdaj tako, nikoli pa se nisem s tem posebej ukvarjal. Zdaj je torej prišel ta čas. Zaradi tega moram reči, da roman »Kurji pastir« ni nastal zato, ker bi želel napisati spomine ali morda nekakšno družinsko sago, temveč me je v prvi vrsti zanimalo, kakšno je bilo torej to moje otroštvo. O njem sem želel izvedeti še kaj več, kot sem pravzaprav nosil v spominu.

Pri ustvarjanju ste si pomagali s posebno metodo aktivne imaginacije.

Med pripravami na roman sem že kmalu ugotovil, da moj spomin še zdaleč ni tako natančen in zanesljiv, kot se mi je do tedaj zdelo. Bolj ali manj je očitno, da imam v resnici selektivni spomin, ki je naravnan tako, da si dobre in lepe reči zapomnim, vse slabo in grdo pa raje pozabim. Nekateri mu pravijo tudi zdravilni spomin, saj je življenje brez take prtljage, zamer in užaljenosti gotovo lepše. No, izkazalo se je, da je lahko za pisatelja to tudi težava. Zato sem bil nekaj časa kar slabe volje. Nisem se želel sprijazniti s tem, da bi lahko bilo kaj iz mojega življenja na tak način za zmeraj izgubljeno. Začel sem iskati različne poti, da bi se lahko zares vrnil tja daleč nazaj in o tem tudi prepričljivo pisal. Naposled sem se odločil za ustvarjalni postopek, ki sem ga pri nekaterih delih že uporabil in ki ga nekako pogojno lahko povežem z Jungovo metodo aktivne imaginacije.

Lahko to še natančneje razložite?

Aktivna imaginacija je pravzaprav starodavna meditacijska metoda, ki jo je utemeljitelj analitične psihologije Carl Gustav Jung malo pred prvo svetovno vojno znova aktualiziral in uporabljal pri svojih iskanjih. Opisal jo je kot način za neposredno srečanje z realnostjo nezavednega. Ali kot eno izmed tehnik, ki nam pomaga videti, da obstaja v nas še neka neznana stran. Sam sem njegova spoznanja pri pisateljskem iskanju že večkrat uporabil, tokrat sem se prvič na tak način odpravil na sprehajališča za vračanje v zgodnje otroštvo. Ali če povem drugače, podrezal sem pod naplavine tega selektivnega spomina in se soočil z marsičim, kar je bilo doslej tam skrito, zastrto in potlačeno. Zato imajo prav tisti, ki pravijo, da pri tem romanu v resnici ne gre za spominsko prozo, temveč prozo spomina.

Najnovejši roman je bojda razprodan.

Drži. Zgodilo se je nekaj, česar v resnici nisem pričakoval. Že par mesecev po izidu je bila knjiga razprodana. Čeprav je izšla ravno v tistem tednu, ko so se po državi zaradi virusa zapirale knjigarne, je našla pot do bralcev. Prodana je bila tako rekoč po pošti.

Bo sledil ponatis?

Seveda je roman že v ponatisu, a se bo to zaradi znanih razmer malo zavleklo, saj jo tiskajo v tujini. Nove izvode lahko bralci pričakujejo v drugi polovici januarja.

Roman ima tudi podnaslov »Prva knjiga«. Ali lahko v prihodnjem letu pričakujemo še drugo, tretjo, morda četrto?

Druga knjiga bo, če bo seveda vse po sreči, izšla leta 2022, naslednja potem še dve leti pozneje. Čeprav me vsi sprašujejo o nadaljevanju, sem si namenoma vzel čas, saj želim vse dele te trilogije izpisati z enako pozornostjo, kot sem pisal prvi del. To so pač knjige, ki jih pisatelj v življenju piše le enkrat. Tudi ne nastajajo zato, da bi bile uspešnice in bi se dobro prodajale, temveč ker preprosto morajo biti napisane.

V delih se pogosto dotikate življenja preprostih ljudi z roba družbe, prav tako v njih z iščočo cigansko dušo kažete poseben odnos do drugačnih. Ste ali ste radi drugačni? Gotovo niste kot drugi, saj že vaša pesniška zbirka pravi »Ne bodi kot drugi«.

O lastni drugačnosti vam težko kaj povem. Zagotovo nisem nikoli v življenju iskal bližnjic. Zmeraj sem raje hodil po svojih poteh, četudi so bile daljše, kdaj tudi samotne, ali pa se je od daleč celo zdelo, da niso prehodne. Tudi nisem rad letel v jati, pa čeravno vem, da je tako bolj lagodno. Še manj sem se prepuščal črednemu nagonu, saj to res ni v moji naravi in po mojem tudi ni ustvarjalno. Zdaj pa, če se komu zdim zaradi tega drugačen, potem sem verjetno res. In še nekaj je lahko tu pomembno. Gotovo obstajajo arhetipi, po katerih živimo. In ta moj verz »Ne bodi kot drugi«, ki se je sčasoma spremenil v slogan, bi lahko bil tako vodilo. Ampak poglejte, po svojem je razumljivo, saj v tem našem pisateljskem cehu niti ne gre drugače. V tem poslu štejejo le originali, kopije so brez vrednosti. Zato otrokom na šolah zmeraj rečem: Če srečate dva pesnika, ki sta si zelo podobna, vedite, da je z enim zanesljivo nekaj narobe.

Nedavno je pri založbi Akord Records izšel prvi album prekmurske zasedbe Del tuha »Zacumprano srcej«, za katerega ste prispevali besedila skladb. Kaže, da vas še zmeraj navdihuje ciganski temperament.

Tradicija panonske glasbe, v kateri je bila od nekdaj prisotna tudi ciganska glasba, me je zmeraj privlačila. Veliko noči in lepih trenutkov sem preživel z njo. V naši nekdanji kavarni Diani in znameniti Čardi, pa še v mnogih kavarnah vse tam okoli od Šoprona, Budimpešte, Novega Sada in Đurđevca do Varaždina. Ko je začela ta glasba v naših krajih nekako usihati, sem si preprosto zaželel, da bi se še porajala. Sodeloval sem s skupinama Langa in Halgato band ter drugimi glasbeniki, ki so še čutili ta tradicionalni navdih. Zadnja leta še največ sodelujem s skupino Del tuha. Vesel sem tudi, da je dejavna skupina Romano Glauso, pa seveda zasedbe, kot sta Marko banda in Ethnotrip. Čas je iz takih in drugačnih razlogov prinesel svoje. Avtorske glasbe je namreč na tem področju vse manj. Žal mi je, da bolj ne negujemo tradicije, ki je del naše identitete. Moram tudi reči, da me ljudje, ki prihajajo v naše kraje, še zmeraj pogosto sprašujejo po tej glasbi, radi bi se ob njej veselili in družili, a jih pravzaprav nimam kam napotiti.

Z vašimi verzi je bilo uglasbenih že več kot štiristo skladb. Kaj vam pomeni glasba?

Nastalo je veliko samospevov, zborovskih in jazzovskih skladb ter šansonov in še največ morda pesmic za otroke. Bolj je seveda vidno tisto, kar je bilo z mojimi verzi ustvarjeno na področju popularne glasbe, a sam vsega tega ne razvrščam po nekih kriterijih. Ne razmišljam o zvrsteh, temveč le o glasbi, ki mi je prijetna in jo rad poslušam. Z glasbeniki, s katerimi sodelujem, običajno tudi ne sklepam poslov, temveč nam gre bolj za skupno veselje, ustvarjalni užitek in druženje. Mirno lahko torej rečem, da to počnem za svojo dušo.

Na literarnem večeru ste rekli, da ste pisatelji tudi duhovni arheologi. Vi brskate po usedlinah prekmurščine. Kaj vse ste odkrili med tem brskanjem?

Moj materni jezik je prekmurščina, saj sem vse do vstopa v šolo poslušal le goričko narečje. S slovenščino sem se pravzaprav še najbolj uglasil z branjem, saj sem začel takoj, ko sem se naučil brati, res obsedeno brati. Z usodo tega našega vzhodnoslovenskega jezika, ki je bila v prejšnjem stoletju kar dinamična, sem se seveda seznanil šele veliko pozneje. Zanimali so me njegovi zapisi v starih knjigah in še živi arhaični ostanki v Porabju in mojih goričkih vaseh. Na svoj način sem ga potem tudi skušal ohranjati, saj sem v prekmurščini napisal kar nekaj pesmi, v porabščino pa so bile prestavljene tudi nekatere moje prozne knjige.

Pogosto pišete o ljubezni. Včasih se zdi, da smo nekako vsi, letos pa še bolj, sredi boja med dobrim in zlim. Ali res na koncu zmaga ljubezen?

Svet je vsekakor ves čas na tehtnici med dobrim in zlom. Pogosto se zdi, da nas bo zlo dokončno povleklo navzdol, potem pa dobro to tehtnico spet izravna. Edina metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega, je gotovo ljubezen. Zato sem prepričan, da je v današnjem zmedenem času še najbolj angažirano dejanje pravzaprav to, da si upaš glasno in brez cinizma spregovoriti o ljubezni. Zato to v svojih delih tudi ves čas počnem in oporekam tistim, ki skušajo vse to zamegliti ali odpraviti z nekakšno ironično distanco. »Dajmo priložnost ljubezni,« sem nekoč med nastopom spontano parafraziral Lennona in zdaj to še kar ponavljam. Spremenilo se je v še eno misel, ki je postala moje življenjsko vodilo.

Pravite, da se niste nikoli prerivali na poti na Parnas, temveč se vam je preprosto zgodilo, da ste se znašli med pesniki. Verjamete v to, da se vse zgodi z razlogom?

Verjamem, da obstajajo arhetipi, po katerih živimo, ne da bi se tega v resnici zavedali. O njih začnemo običajno razmišljati, šele ko se uresničijo. Če se dovolj poglobimo, si jih potem lahko tudi dovolj osvetlimo. Carl Gustav Jung bi ob tem verjetno dejal, da se šele takrat zares realiziramo. Sam mu seveda lahko le pritrdim. To, kar se mi je »preprosto zgodilo«, je gotovo bolj plod nezavednih želja kot zavestnih stremljenj. Veliko več časa sem se ukvarjal s proznim pisanjem in temu namenjal večjo pozornost, nekje v meni pa je tiho prebivala in po svojem sanjarila moja pesniška duša. Niti to, da torej nisem imel velikih ambicij, je očitno ni moglo ustaviti.

Nekje ste dejali: »So mesta, ki so lepa, in so mesta, ki imajo dušo.« Kakšno mesto je Murska Sobota?

Soboto sem deloma opisal v romanih »Raza«, »Ločil bom peno od valov« in »Muriša«. Na vse te romane sem se dobro pripravil, zato mi je v veliki meri uspelo razumeti duha časa in začutiti mestno življenje v prvi polovici prejšnjega stoletja. Pozneje sem o Soboti pisal še v romanu »Petelinji zajtrk«, katerega dogajanje je bilo sicer potem filmsko postavljeno v Gornjo Radgono, ki je zato v splošnem prepričanju obveljala kot kraj dogajanja. Ta roman se seveda že dogaja v času socialistične Jugoslavije, ko se je Sobota zelo spremenila, število prebivalcev pa se je hitro povečalo. Mesta se sicer sam spominjam iz gimnazijskih časov, ko sem tu preživel štiri leta, zares preselil pa sem se šele leta 1985. Za kraj bivanja sem Soboto izbral tudi zato, ker sem se v njej zmeraj dobro počutil. Veselim se urbanistične prenove mestnega središča, ki zdaj poteka; koliko nekdanjega urbanega šarma nam je uspelo tudi v tem času ohraniti, pa pravzaprav ne znam stehtati. Duh mesta so soustvarjala stoletja, njegova duša pa smo kajpada ljudje, ki zdaj tu živimo. Eno je to, kako se mi počutimo, bolj merodajno pa je, kako nas drugi vidijo.

Letos smo Prekmurci dobili kar dva Prešernova nagrajenca. Nagrado Prešernovega sklada je prejel vaš prijatelj iz študentskih let akademski slikar Sandi Červek. Kot kaže, je bilo leto 2020 polno ustvarjalne energije.

Sandijeve nagrade sem se zelo razveselil, saj sva res že dolgo prijatelja in občudujem njegovo umetniško delo. Je vztrajni iskalec, ki je vseskozi ostal zvest samemu sebi in ustvaril opus, ki je prepoznaven tudi v širšem prostoru. Njegove slike danes potujejo daleč po svetu in stojijo na pomembnih mestih.

Sredi kakšnega ustvarjalnega dogajanja ste trenutno?

Za Gledališče Ptuj in igralca Vlada Novaka sem napisal monodramo z delovnim naslovom »Gajaš brez maske«. Trenutno jo z režiserjem Samom Strelcem pripravljamo za uprizoritev, na oder pa jo bomo postavili takoj, ko bodo razmere to dopuščale.

Ali so vam letošnje razmere prekrižale načrte?

Z glasbenico Ditko sva morala odpovedati skupno literarno-glasbeno turnejo po slovenskih mestih in osnovnih šolah. Tolaživa se z ustvarjanjem novih skladb in komaj čakava, da se lahko spet odpraviva na pot.

Kaj si želite v novem letu?

Želim si, da bi kmalu premagali virus in zopet zaživeli, kot da se nam ni vmes nič hudega zgodilo.

 

Aleksandra Grah, Soboške novine, januar 2021

Foto: Igor Modic